Nemir, potenje, čudovito nebo,
sončna očala zastirajo misli,
utesnjenost v sebi ti krajša
že tako utrujen in bolan korak,
ko stopaš sam,
sam proti množici veselih,
sproščenih obrazov,
ki letijo kakor najlepše ptice
in se posmehujejo tvojim zlomljenim krilom.
Zapiraš srce
in želje neuresničeno tavajo v zastrtih očeh,
ki hočejo
a ne zmorejo prodreti v množico,
v svet enakih in srečnih,
v topel objem človeka,
ki pozna nebo
in ptice, ki se igrajo z vetrom!
Življenje v tišini,
senci in brezvetrju,
z dušo, ki ne zna leteti,
zakaj, KAKO?

bask