
Mojo drobno dušo
zbuja razigran otrok v tebi,
ne prihaja počasi, on bušne na plano
me napade kot mlada veverica skače okoli,
me podivja in potem pusti samo.
Kaj pomaga meni družba tvoja,
če odrečeš se igri že na začetku,
se skriješ, brez da vidim ti obraz.
Preostane mi igra sama s sabo,
kot nekoč ko bila sem po postavi še otrok.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!