Stara, trhla hiša,

od vseh pozabljena.

Brez stekel na oknih

in imen na vratih,

brez skrbne roke,

ki neguje rože,

brez vriska otrok

in zgodb odraslih

ob koncu dneva.

Brez življenja v sebi.

Če bi le stene

lahko govorile!

Usedla bi se

na obrabljene stopnice

(le koliko veselih,

utrujenih, zaskrbljenih,

zagnanih

korakov pomnijo?)

in poslušala zgodbe

o radostih in žalostih

o vznesenostih in bolečinah

o nekdanjih življenjih.

A slišim samo

žvižg vetra

v zapuščenih drevesih,

kot  da me

s svojo močjo podi:

»Odidi,

tukaj nikogar ni!«

A vendar…

Ko bi vsaj nekdo

vrnil življenje

v staro hišo.

Mima