Jutro z iglo prebodeš,

sladkorna ti gleda iz slepih oči.

V črnem podplatu

se korak stopinje boji.

Zavijačena bolečina

s tableto mimo zavedanja

odšepa proti temi.

Vsak dan jih čakaš,

na kozarček so nekdaj prišli.

A stoli so prazni, brez  mehkih blazin,

njih ne bolijo več stare kosti.

Le spomin te objema

in te  tolaži:

to vendar ne moteš biti ti.

Zvečer se s samoto vse pogovoriš,

govori le ona, ti ji prikimavaš,

otrplo molčiš.

V strah se uležeš,

brez sanj zaspiš.

ob potoku - Majda Kočar