V rokah držiš kruh s posebno milino. Usta

ti vsrkujejo vrisk in vračanje in beg. Ko si s strahom

režeš jutro, telo

vedno znova zatrepeta. Če bi se izvil,

bi granit v tebi počil. Bi ozelenel.

Bi se dotaknil. Bi izhlapel.

Nihče ne ve, zakaj obraz obračaš

stran. Zakaj se ti trklja, zdaj sem,

zdaj tja.  Medtem ko zunaj tiho stopinji

ljubezen. Spuščena – za uro ali dve –

da zblazni. Nekdo

si gladi mokro čelo.

patra