Graviram misli v bled papir,
Ker v meni ne zdržijo.
Besede, teža  in nemir
V začelju me tiščijo.

Sem le nekdo, ki dobro ve,
Da ni vse prav kar dela;
Verz  trgam  in težko mi je,
Vsega ne bom imela.

Čeprav držim te v dlani zdaj-
Tako, kot mora biti …
Se vrnil tja boš, vem, nazaj,
Kamor je vredno iti!

Brez tebe šla bom stran še jaz.
Patetično življenje!
Postavlja se tako kot čas -
Ne meni se za mnenje.

Zamrzni ta trenutek, daj!
Ne pusti mi še iti …
Ohraniva občutke zdaj -
Za moč, za smisel – biti …

Obstajam zate. Tu. Sedaj.
Preplavi me, če hočeš.
Čez vse kar sem, riši klicaj,
Vprašajev skritih nočeš!

Za naju ni vzajemnosti,
se v jutro ne zavleče.
Trenutki so, prostranost je,
Ki v stvarnost se izteče …

Minutke izkoristiva -
Nama jih sreča daje,
Mehkobe,  redke nežnosti
Naj  dvom več ne omaje.

Lidija Brezavšček - kočijaž