Če izvzamem natakarico,

ki je nasmejana službeno,

je tip, s sončnimi očali na vrhu pleše,

edina nasmejana oseba v prostoru

v katerega vstopam nasmejan.

Če izvzamem natakarico,

ki je zatopljena v svoje Delo,

je tip, s sončnimi očali na vrhu pleše,

edina oseba v prostoru,

ki me ne pogleda mrko,

ko sedem na prost stol za prazno mizo.

Če izzvzamem natakarico,

ki kdaj pa kdaj spregovori službeno. Npr.: "Želite, prosim?",

je tip, s sončnimi očali na vrhu pleše,

edina oseba v prostoru, ki ves čas govori

spoštljivosti mobilcu v roki.

Če izvzamem natakarico,

ki je ob vsaki mizi kameleonsko predrugačena,

glede na stopnjo mrkosti omizja,

je tip, s sončnimi očali na vrhu pleše,

edini, ki se povsem spremeni,

ko odloži na mizo, skupaj s svojim mobilcem

tudi prej tako edinstven nasmeh.

Če izvzamem natakarico,

ki je tu zaposlena,

je tip, s sončnimi očali na vrhu pleše,

postal enak povprečnež, kot vsi mi,

plavajoči v povprečju med povprečneži v prostoru,

v katerem srebam svojo jutranjo kavo.

Le meni se zdi, da malce izstopam,

ker sem edini, ki se mu ne zdi,

da povsem izstopa.

Tomaž Mahkovic