Tvoj oče je priletel od daleč.

Dobesedno padel je iz neba.

Še preden si se ti rodil,

ga je usmrtila svinčenka.

Z mamo vaju je zaznamoval

s prekletstvom drugačnosti.

Še posebej tebe.

Vrstniki so te vlekli za ušesa,

učiteljica se te je dotikala le s palico,

v šoli si sedel sam v oslovski klopi.

Kadar si stari Pepi bajtarjevi

prekrižal pot, je vedno

trikrat pljunila čez levo rame.

Najlepše besede, ki jih je

kdo našel zate so bile župnikove,

klical te je »grdi raček«.

Tvoja edina prijateljica

je bila nesocializirana kobila

iz državne kobilarne.

Nikogar ni pustila blizu.

Razen tebe.

Božal si jo po gobcu,

ona pa te je gledala z velikimi

žalostnimi očmi,

kot da bi razumela tvojo bolečino.

Po velikem neurju s točo,

ki je razdejalo Kras,

sta se z mamo pred linčem

vraževernih in nestrpnih kmetov

zatekla na postajo ljudske milice.

Dan potem sta za vedno zbežala v Trst …

Na vse svete se že desetletja

vračaš v rojstno vas,

ko prižigaš svečo na materinem grobu

se spominjaš njenih tolažečih besed.

» Nekoč boš kot lipicanec zrasel

v lepega belega princa. »

Srečko Plahutnik