popolnoma in nerazumljivo se ranim
ob stavku, ki štrli iz jeznega jezika kot gnila veja
vlak v mojih mislih zamuja za celo uro
v vrtovih se zapirajo cvetlice
in zelišča potrgana legajo spat
so poletja le laž
brez duše se vzpenjam po sivih tramovih preperele hiše
in v škornjih me zasrbi
odvržem jih
počutim se lažja
mogoče za težo češnje
a vseeeno
dihanje postane umirjeno
in v severnem režnju srca pogoltnem tla
odmisli, Ljubezen, da sem nekdo
odmisli, da sem na mizi pustila drobiž
odmisli, da se moje tekoče telo obrača za jesenskimi listi
odmisli, da sem ženska
odmisli me
in me primi
potopi v zimo
v morje, če lahko
med snežinke v spominu rib
in na ladji me raztrgaj kot dišeče pero

sheeba