PRAŠNE OČI
Med tem in onim koncem
se nabere preveč stopinj,
preveč drevesom se razmaknejo veje.
Odmre levo. In desno.
Kamen se olista, reka odnese.
In vsa življenja, ki so se morala končati,
so vedno nekje za obzorjem .
Ti pa ponavljaš, ponavljaš:
reka, kamen, obzorje,
reka, kamen, obzorje,
reka, kamen, obzorje.
Reka.
Kamen.
Obzorje.
Odrečeš se vzhodom in zahodom,
Si samo še sever. In jug.
In mogoče kdaj vse vmes.
Reke zajemaš v dlani.
Kamne pobiraš s tal tako dolgo,
da se ti za obzorjem prašnih oči
preberejo vsa pretekla življenja.
urednica
Poslano:
16. 06. 2011 ob 16:39
Spremenjeno:
16. 06. 2011 ob 16:39
Pozdravljena, Barbara, zanimiva pesem o večdimenzionalnosti življenja, ki sčasoma zadobi le eno (privajeno) smer. Si v zadnjem verzu mislila vsa pretekla življenja?
Lp, Ana
Na desni strani, kjer so podatki o pesmi - čisto na koncu, pod črto, je v okvirčku gumbek UREDI, tja klikneš, se ti odpre okence s pesmijo, lahko jo spremeniš, nato pa ponovno oddaš.
Če bo pa še kaj zaškripalo, se pa še bereva, lp,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Barbara Žvirc
- 16. 06. 2011 ob 14:14
- Prebrano 1214 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 411.19
- Število ocen: 14