OAZA MIRU

Morje.
Sem ter tja se pozibava,
na lahko pljusne in se umiri...
Galeba slišim,
brnenje motorja nekje v daljavi...
Zopet pljusk.

Pesem valov.
Kakšen občutek nekončnosti!

Pesek mi polzi skozi prste
in ne mislim na nič...

Igram se...

Lenobno pretegujem vse štiri ude,
se brezskrbno uležem na bok;
veterček me poboža
in zaziblje v sanje pravičnega.
Ura je pozabila name
in jaz na njo.

zbujajo me tvoji poljubi
in sladoled,
ki si mi ga položil med stegna -
smeje...

S prsti ti grem skozi lase...
Misli preskakujejo ena čez drugo...

Kako čas beži?!

Midva sva skupaj zorela
in postala dva sladka sadeža jeseni...

Veter, dež in sonce
so bili spremjevalci
najine poti zorenja...

Besede so odveč.
Samo šelestenje najinih misli
se topi v vročem pesku
oaze miru.

Maša