Včasih je kot mlinski kamen,
melje moj ego v fin prah,
ki veter ga nosi v dežele negotovosti,
raztresa ga po mračnih gozdovih
kot seme iz katerega bodo zrasli:
ne vem kdo, kateri?.

A kadar je kot balzam, obliž
na razpoke mojega srca,
vedoč vse odgovore
me pomirja,
da zmorem
tudi v največjem orkanu,
čutiti, v tisti mirni sredini,
ostati v tem očesu, katerega
se učim vsak dan
vedno znova
odpirati.
oko
mir
.

Ramanina