TUJCI
Vsi poznamo žalostne zgodbe.
Začudenih ust jih potlačimo in se mogoče
spomnimo nanje v nočeh redkih mrkov.
Takrat njihova koža že ne zdrži več imen.
In Pessoa je dobro vedel:
»Velik si, kolikor vidiš, ne kolikor meriš.«
Čisto vseeno je potem, ali mejiš na Gazo,
na Zid objokovanja ali na safari,
in ti vrata v blok odpirajo smrkavi Bošnjaki.
Tudi njihove mame skrbi,
ko izza škrbastih zob zrejo na pločnike siren.
Da bo na usta maternice padel pepel
včerajšnjih novic: »Semir M. (ali Yasim B., izbira je velika) je bil poslednji
Človek-Tujec, žrtvovan za pogled izpod vek, pest drobiža,
tablice s pravimi priimki in prazen hodnik sredi noči.«
Oče pa bo zbiral solze v črni kavi, skrivaj in molče,
in materi kazal sključen hrbet.
Barbara, odlično!
Vsi poznamo žalostne zgodbe, a jih večinoma poplaknemo s črno kavo – po možnosti s smetano, da prekrijemo črnino. Ampak, zgodbe so kljub temu še vedno črne.
lp,
murka
Odlično Barbara:)
Se podpišem pod Murkin komentar.
Lp, Lea
Včasih smo sami žalostna zgodba in preotožje drugih še bolj boli, ker smo brez moči.
Lp, Mezopotamsky
Mezopotamsky,
mene jezi splošno prepričanje, da smo brez moči. Bodi jezen – tako kot svetujeStéphane Hessel v svoji drobceni knjižici Dvignite se! Potem bo žalostnih zgodb zagotovo manj!
Barbara,
morda pa je tole vseeno kar dober komentar!
lp, murka
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Barbara Žvirc
- 14. 06. 2011 ob 10:50
- Prebrano 1476 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 338.04