Živiš za nasmeh sonca
-pomežik jutra dviga v nebo.
Obračaš se k luni sanjavo,
ko upanje tiho je šlo.

Sanjaš o perju iz blazine
-kako te nežno objame v sen.
Stiskaš še sanje minule,
otroštva potihnil je zven.

Pozabljaš tobogan mavrice,
brezskrbnosti tihi sprehod.
Ostajajo le korenine-
spotaknejo te, padeš od tod.

V hrbet še zadnji pogledi
malih očk spremijo te.
Veš...Le še korak
in bo pozabljeno vse.

Sramežljivo nov svet poboža
vse sanje, napake, plaho srce.
Pot razbrazdana od spominov-
kam pelje? Nihče ne ve.

Lilly