Kot mulci smo se obmetavali s slivami

in risali s kredami na sosedov asfalt.

Nikoli nismo zinili besede smrt,

še vedeli nismo  zakaj smo streljali

z vodnimi pištolami

pri ravbarjih in žandarjih.

Pa smo, ponavadi na dežju

teptali polže in jih zagrebli

v gomilo soli,

pa smo pohojali mravlje

in zlili limonado na mravljišče.

Potem smo nekega dne,

ko staršev ni bilo doma

prižgali televizor

in moški z belo suknjo

in oranžno srajco je ustrelil

v prodajalca,

smejali smo se,

pištola je bila podobna naši vodni,

a moški se ni smejal z nami

in se drl nisi me zadel,

iz njega je pridrla kri

in obležal je.

Z glavo v blazinah so nam

po telesu začele mezeti

tiste pohojene mravlje

in posoljeni polži.

Nismo spraševali,

počakali smo,

da odrastemo.

Nemo