Kot list na veji,

ki tiho, mirno čaka da vzklije,

hodila sva drug mimo drugega.

In prijateljstvo je nekega dne zraslo

in ozelenelo,

raslo je in raslo,

kot raste list, dokler ga drevo hrani

in ne pride čas, da odmre.

Tudi med nama je vez zamrla

in odpadla od naju,

kot odpade posušeni list pod drevo.

Mogoče si list kdaj zaželi vrnitve

in ponovno začutiti posebno vez  z drevesom,

tako kot si tega sedaj želim jaz.

A kar je minilo se nikoli več ne vrne.