prelivam spomine
da z njimi zalijem
neprespano klasje
zemlja diši
po pravkar spečenem
hlebcu kruha
in nabrana pod nohti
je kakor seme
prelivam spomine
skrbno
da med prsti ne spolzijo
na zapleveljeno njivo
Prosim, da tole vzamete kot objavljeno v delavnici. Tja sem jo sicer poslal, pa se je nekje zataknilo.
Torej, z radirko v rokah, na pomoč! Pri vsem, z nasovom vred!
lp,
murka
urednica
Poslano:
12. 06. 2011 ob 16:57
Spremenjeno:
12. 06. 2011 ob 16:58
Pozdravljena, Murka, mi je všeč ta prispodoba prelivanja spominov, bi pa izbrala neko drugo rastlino, kot neprespane marjetice - namreč na koncu se izkaže, da jih (spomine) precejaš skozi prste in nočeš, da zalijejo zaplevljeno (najbrž si imela v mislih to besedo?) njivo. Kot prispodoba izgubljanja / selekcioniranja spominov v džungli preživetega. V tej maniri se da razumeti tudi drugo kitico, v kateri pečeni hlebec kruha diši po semenih (odbrani / uporabni spomini). Morda bi veljalo tiste marjetice bolj povezati s setvijo / žetvijo, prebiranjem / pozabo ... razen če seveda zgornja interpretacija pesmi ne drži ;-) in bi se dalo vse drugo povedati z gledišča marjetic.
Lp, Ana
Ana, prav imaš. Marjetice (z majhnimi sonci/ v pestičih – J. Juvan) so me zapeljale.
Bi šlo takole:
prelivam spomine
da z njimi zalijem
neprespano klasje
Beseda zapleveljena je v SSKJ.
Hvala in pozdrav,
murka
urednica
Poslano:
12. 06. 2011 ob 19:23
Spremenjeno:
12. 06. 2011 ob 19:24
Mislim, da bi bilo to prav optimalno. Zdaj se mi zdi, da vse skupaj deluje kot dobro premišljen spominski kruh ;-)
Lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: murka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!