Bil je deževen dan, in vendar tako z zlatom obsijan;

nikoli in nikdar poprej, kot ta deževen dan.

Nežno in pretanjeno od samega začetka,

bila odstranjena sta prah in umazanija.

Lepota v samem odkrila je vse neizgovorjeno,

pripadati metulju, ki brez skrbi letel je mimo,

vedoč, da tam je nekaj kar je njegovo.

Barvitost in milina dehteča v morju tisočerih nians,

sta prijela na nožice se njegove;

in ponesel je metulj misel brez mišljenja in besedo neizgovorjeno,

kjer v vetru ujeti sta se vrteli, obračali in pletli  

v klobčiču brez konca in brez samega začetka.

Objeti in zapredeni v  mozaik zrcalnih podob nas samih

in podob brezskrbih popotovanj v deželo »tako se reče«.

Tam, kjer sta tudi voda in zrak, in je na voljo brezskrbnost

in kjer je nenatančno odmerjen čas in vse je tako fajn in lepo.

Tako čisto in gladko, brez spuščenih zank in ena sama ravna površina.

Pogled v notranjost odstrto, petje slišim, oh to milino,

in vidim mavrico luči;  je to odsev misli in besede neizgovorjene?

Se čas ulovil je v zgodovino?

Počasi in neslišno potopim z metuljem se v breztežno,

tam čutim nožic njegovih to drhtenje nežno.

Vibrira v ritmu bogastva melodije

»je ljubezen, le ljubezen, samo ljubezen...«,

ki spi in čaka, da iz teme mraka privihra na dan

opojna, čista misel in beseda neizrečena,

saj, če na glas povem, čarobnost je za vedno izgubljena.

Bil je deževen dan, in vendar tako z zlatom obsijan;

nikoli in nikdar poprej, kot ta deževen dan.

sinja