
S stropa mi kaplja
direkt na glavo.
Drobne sulice se vsipajo
na razbeljeno čelo.
Misli se mehurijo,
da bi popokale
pod izstrelki časa.
Kratki stavki
izgubljeno kričijo
med padci meteorjev.
Popoldan se drobi
v kalejdoskop vitražev
oskrunjenih svetišč.
Streha pa
še kar pušča.
Zaprem tuš.
Tale pesem se mi zdi pa res zanimiva, ker ves čas pravzaprav zavajaš in na koncu, z nekoliko odmaknjenim verzom, presenetiš in zaključiš podobo.
Zdi se mi, da je zanimiva tudi iz kota dejanskega stanja, (vsaj meni se dogaja), da pod tušem ne sperem vseh misli, da me preganjajo "se mehurijo" tudi med tuširanjem in šele, ko zaprem vodo in se stegujem po brisači nastane nekakšen tilt. In to se mi zdi, da si dosegel v tej pesmi, zaradi presenečenja v zadnjem verzu nastane nekakšen tilt in se mi zdi, da super učinkuje. Fajn, no, meni je všeč.
p.s. (par minut kasneje.)
Sem brala še enkrat in razmišljam o naslovu ... a misliš, da se ne da najti kaj boljšega? Ne vem, razmišljam ... če se mi kaj utrne, ti napišem, naslov kontekst pa pesmi nič ne doda, pravzaprav se mi zdi, da je bolj tvoj motiv pisanja, kar pa za naslov ni ravno optimalno, se mi zdi. Lepota je v enostavnih stvareh :))))))
Zdravo,
morda je čudno, ampak pesem je tudi mene presenetila, ko sem jo pisal :)
Začel sem pisat o kapljanju na glavo in namen je bil stopnjevati do resigniranosti "Pač pušča". Nato sem stopil po kavo in ko sem se usedel, sem zaprl tuš in je blo prav fajn :)
Naslov in zaključek sta nastala skupaj, in je zato naslov pravzaprav pojasnjujoč (kar deluje isto kot motiv), in se strinjam da ni to to. Bom tudi jaz še malo počakal, če mi kaj 'kapne' :)
Hvala za tvoj pogled izpod tuša.
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Y
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!