Si zavzel sobane mojega gradu,
kjer si se sprehajal po parketu moje šibkosti,
občudoval v ogledalu moje zaslepljenosti
in počival v udobju moje predanosti.

Hvala ti!

Pusto zidovje brez oken in vrat
si odprl življenju, hrepenenju, hotenju…

A zakaj si srce kot mladega meniha
v samostansko celico zaprl,
da sedaj tavam po vrtovih,
popolnoma zaraslih s spomini
in labirintom poti,
tlakovanih z bolečimi odtisi preteklosti.

LauraJ