Če bi sedaj nekontrolirano zapel,

ne vem, če bi grlo zdržalo,

ne vem, če sonce bi obstalo,

ne vem, če svet bi onemel.

Škratasto se bom odplazil raje

med polja žitna, makove poljane

zazrl se v trepetave misli svoje

obul si cokle zavozlane.

Če me tišina našla bo v mraku,

in postovka ustavila v koraku

bom zrasel topolasto visoko

in pomežiknil potujočemu oblaku.

Da odnese moje prikrite solze

in jih v nedra dobro skrije

a ko pride čisto blizu tebe

blago naj tvoj vrt zalije.

Miroslav Tičar