Strup!

Vse besede zdaj režejo srce
Krvavi…
a jaz kot obsedenec sedim na bregu reke.
Po njenih strugah teče moja kri.
Hladen veter njen tok zadržuje.
Mori mene...
Moje življenje se zdaj vrti drugače.
Veter je pripeljal dež
Skelijo kaplje strupa,
žarki kot jeklene vrvi režejo vratove,
v pogledu se odseva temna zenica.
Roke so le hladne in polomljene veje na dnu potoka.
Ni toplote in ni mraza...
Telo drgeta, a sploh več ne živi.
V moj hrbet se zdaj zajedajo ujede,
lačne tujega mesa
Izpuščajo parajoče krike,
saj je njihovo hrepenenje po mojemu srcu neznosno
A srca ni...
Le še lupina, tenka mrena,
žila pa se kot kača še v telesu zvija.
Z kremplji razparajomisli
in nato poginejo.
Nihče ne more preživeti,
če je njegova hrana . . . strup.

Snowflake.*

Komentiranje je zaprto!

Snowflake.*
Napisal/a: Snowflake.*

Pesmi

  • 08. 06. 2011 ob 14:47
  • Prebrano 722 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 88.76
  • Število ocen: 4

Zastavica