TRSTIKA (sonet +)

1

Na mokri strani peska trsje vene.
Zamolklo se oglašajo škržati,
Medtem ko moški v srajci in kravati
Trenira boks s telesom svoje žene.

Krvi potočki tenki rjavozlati
Se na parketu spletajo kot vene
In centrifugo pralni stroj zažene
Hropeč – težko, težko je smrt izprati.

Ostal bo njen odsev v vseh ogledalih,
Premikala se v kotih bo kot senca,
Zatohli bodo polni je predali

In v vsaki jágodi bo roženkrenca
In v vsakem cvetu sinsvetnega venca
In v vseh ljudeh, ki so jo kdaj poznali,

Medtem ko on s poslovnim kovčkom bežno
Po svetu tem sejal bo spet prevare
In iz rokava stresal šale stare
In drugi trstiki šepétal nežno …



2

In ona bo morda nekoč kasneje,
Ko več ne bo je vzburjenje pojilo
In se vse sladje bo že izmedilo,
Ponoči tiho zlezla spod odeje;

Ogrnila si bo kitajsko svilo,
Ki ji prezeble duše ne ogreje,
In bo sledila finim vlaknom preje
Vse do zavesti, kaj se je zgodilo.

Tako nekoč bo dano ji spoznati,
Da je igračka le nadomestljiva;
Da gospodarja treba se je bati

In da, doklér živi, je pač ranljiva,
In da bo bolje, če bo ubogljiva.
In tiho bodo črikali škržati,

Medtem ko on, zaziban v gosto spanje,
Bo zmagoslavno sopel v sanj membrani
In z roko tipal proti njeni strani,
Če je pripravljena na ljubkovanje.



3

Na vodi se svetlikajo odsevi:
Pijana luna, zvezde repatice
Potapljajo se v močo kot kresnice,
Ki junija teko jim zadnji dnevi.

Tam v oknih bajte stare coprnice
Trepeče plamen kakor zrak podnevi;
Škržatov kriki so kakor odmevi
Pradavne mantre divje svečenice.

Iz suhe trstike spletena lutka
Leži na živo rdeči glaževini
In vdano čaka tistega trenutka,

Ko se pod krempljasto rokó razklini
In ji s pasu odpade modra rutka.
Na drugi strani barja v bolečini

Se zvijal bo razbeljene lobanje.
Odprta vrata bodo mu kričala,
Da je poslednja trstika zbežala
In da je čas za zadnje potovanje.



+

Na vodi se svetlikajo odsevi.
Trepeče plamen kakor zrak podnevi.
Škržatov kriki so kakor odmevi,
Ki junija teko jim zadnji dnevi.

Tam v oknih bajte stare coprnice
Pijana luna, zvezde repatice
Potapljajo se v močo kot kresnice
Pradavne mantre divje svečenice.

Na drugi strani barja v bolečini
Leži na živo rdeči glaževini
Iz suhe trstike spletena lutka

In vdano čaka tistega trenutka,
Ko več ne bo je vzburjenje pojilo
In se vse sladje bo že izmedilo.

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Aleksandra Kocmut - Kerstin
Napisal/a: Aleksandra Kocmut - Kerstin

Pesmi

  • 23. 04. 2008 ob 01:38
  • Prebrano 1242 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 745
  • Število ocen: 18

Zastavica