Neke noči prišel si tiho do mene,
me prijel za roko,
privil in prižel si me k sebi močno
in tako sva svobodna obstala ...
Pa vendar naju je nekaj dušilo ...
Zato sva stekla ven
in šla po polju do gozda,
prišla tam na jaso,
kjer sva kričala, kričala,
ves bes sva iz sebe izgnala
in nato sva šla
še dlje,
še globlje
v gozd
nabirat borovnice.
V globini gozda
sem prijela za tvojo roko,
saj pot sem poznala ...
In vodila sem te skozi goščavo,
kamor si mi voljno sledil,
saj oba sva hotela priti do ...
... borovnice.
Zagledal in začutil si jo obenem ...
Zrelo, napeto, dišečo,
sladko in sočno;
pojej jo, zrasla je zate,
ti pravim ...
V tistem šum..
Kje?! Kdo?! Kaj?!
Je kača? Je zajec?
Še enkrat ...
V grmovju ... In v drugem tudi ...
In takrat vidiva: poln gozd ...
... in vsi nabirajo borovnice.