Bil si varno mi zavetje, eno samo le poletje,
v septemberskem dežju pa si odšel.
Zdaj utihnilo je petje, ovenelo bo vse cvetje,
beli sneg pokril bo utrujeno zemljo.


Le nikdar ne misli, da te obžalujem.
Vse trenutke sreče zdaj v sebi še pestujem.
In za vedno v meni bo zvenelo petje,
ki rodilo ga je tisto srečno poletje.


Kam odšlo je vse veselje, moje lepe srčne želje?
Ti nikoli več začutil jih ne boš.
Pesem bo srce mirila, mojo žalost bo gasila,
grenke misli iz srca podila.

Le nikdar ne misli, da te obžalujem,
vse trenutke sreče zdaj v sebi še pestujem.
In zato naj kmalu bo poletje.
Saj rodilo spet bo meni sladko petje.

Melita Levstek Govže