Če bi v prekrižane prste lahko zajel
lahkotnost. Pomladi. Že tretje po
vrsti. Bi ji povedal, da mi še ni
dovolj njene težavnosti.
»Razbijaj, če hočeš. S krampom.
Razbijaj! Zbite konglomeratne verze.«
»Neumnež, neumnica, neumnost!«
Sežem v žep. Short text message.
Odpišem in si mislim. Kakšna krasna
prispodoba. Visiva v zraku.
Potešitev, ki splava pod površje
navideznega. Nagačena zaslepljenost.
Brezčasje. Vrlina sanjačev.
Nato odprem oči in posedem
plišastega medvedka nazaj.

Na polico.

Pištin Frida