Sredi parka sam stoji,
raztrgan plašč na njem visi.
Siva brada ga obdaja,
on pa vedno tam ostaja.

Roke ima razpokane,
oči njegove so utrujene.
Noge ga komaj nesejo,
telo pa célo je premraženo.

Od klopce do klopce,
ta mož se sprehaja.
Od fanta do punce,
od strica do tete...

Ljudje s kovčki se stran obračajo,
z glavami v tla mimo hodijo.
Čeprav denarja imajo več kot dovolj,
brezdomcu niti centa ne poklonijo.

Kako lahko tak bogatin mirno spi,
medtem, ko revež v parku leži,
denarja prosi
in okoli hodi brez moči?

Mož pa ne obupa,
pokončno stopa do ljudi.
Morda nekdo se ga usmili,
ko se kanček usmiljenja zbudi.

Nekdo cigareto mu ponudi,
drugi liter rujnega.
"Bo že!" sam pri sebi si misli
in še naprej nagovareja dobre ljudi!

Jerneja