Bela poškrobljena rjuha se mi zmečkana smeji iz kota

kjer je pristala po viharju
ki se je to jutro zbudil na njej - prepozno

nanjo se ležerno naslanja plišasti pes
mežikal bi soncu
če bi lahko zradiral oblake in
če bi njegovo oko kdaj zastrla veka

okno čemerno stiska skupaj zobe
če bi moglo, bi pogrizlo te samovšečne zavese
ki vse dneve le visijo naokoli

pod oknom miza pleše step, zvezki na njej kot cirkusantje
izvajajo prevale in premete in prevrate,
parket se hihita

na sredi vsega ležim na tleh.
negibna, neslišna
s t v a r.

neli

Komentiranje je zaprto!

neli
Napisal/a: neli

Pesmi

  • 18. 04. 2008 ob 17:46
  • Prebrano 889 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 165
  • Število ocen: 6

Zastavica