ob truplu množica je zbrana
obešalniki za cunje raznolike
na njih zeljne glave brez oblike
vsak drugi krakajoča vrana
nekdo se zgraža čudi paberkuje
razloge išče prav brezvezne
nekdo zadaj brez posluha poje
nadloge so mu misli trezne
dehti razpadajoč kadaver
objokana kleči ob njem devica
mokrocvetoče rožce v venec spleta
s toplo dlanjo gladi pokojni lica
pogrebci najrazličnejših so zbrani krojev
satirjev nihče niti ne opazi
žalujoči utrujeni od notranjih bojev
so zdaj v eno težko misel zbrani
kaj na kamen napisati
sivkast marmor
čist in hladen
kaj kako vanj vklesati
da skoz čas ne mine
da zgodovina ne izmije
neke krasne pisarije
za nagrobnik sestre Poezije