OBČUTEK OSAMLJENOSTI


Sonce zahaja in toplina sonca izginja. Lepo rumeno oranžno nebo, se spreminja v temno, zvezdnato in hladno noč. Ptičje petje počasi jenja. Zvok odbijanja žoge z igrišča se ne sliši več. Jaz pa sedim v najtemnejšem kotu moje sobe in premišljujem o tem kako se nihče ne zmeni zame.
Vsi bežijo mimo mene. Nikjer ni nikogar. Ko vsaj ne bi zmanjkalo elektrike, bi lahko poklicala prijateljico. Mobitelu, pa je zmanjkalo baterije. Sredi mize imam prižgano belo svečo, ki nežno oddaja malo toplote. Zopet ta nedolžno rumena oranžna barva. Vosek polzi po sveči in se na sredini ustavi. Zgleda kot bi izginilo novo življenje. Kazalec na uri se premakne, jaz pa še vedno sedim molčeče v kotu. Kar na enkrat zaslišim ropot, ki ga oddaja naselje. Počasi vstanem in pogledam skozi okno. Ropota, se ne sliši več. Mesto, ki ga opazujem, je opazovanja vredno. Avtomobili hitijo neznano kam, metne luči mi v daljavi mižikajo. Nekatere zeleno modre, druge zopet oranžno rumene. Zvezde in mesec sijejo na Zemljo in nam kažejo pot. Sem in tja, mimo steze steče kakšen maček. V daljavi zagledam moža, ki se sprehaja s psom. Tako sproščeno in veselo hodi po razsvetljeni sprehajalski stezi. Pes, pol n energije teče, po visokem travniku in le slepo sledi gospodarju… Pok! In počila je luč. Luč, katera sveti točno pred našo stolpnico. Le zakaj, je ugasnila, morda ji je pregorela žarnica, morda ji je zmanjkalo elektrike. Ali pa ima tudi ona občutek osamljenosti? Iz dneva v dan stoji na istem mestu, brez pozdrava ljudi, ki jo ponoči potrebujejo. Na istem mestu stoji noč in dan, poleti in pozimi ter v dežju, snegu in soncu.
Kar ne enkrat se prižge luč v moji sobi in zopet nam dela telefon. Mobitelu se zopet polni baterija. Sveča ugasne in oranžno rumena barva in nežna toplota sveče izgineta. Zopet nov konec. Je občutek osamljenosti nov začetek ali nov konec? Ali le občutek katerega se ne moremo znebiti?

*nikey*