Polnočni zvon z visokih lin,
potihnil glas je violin,
zapirajo se grajska vrata
in spet močno zeleni naša stara trata.

Cvetje vzraslo iz krvi,
bode jim do konca dni,
gorje mu, ki v nesreči biva sam
in gorje mu, ki srečo uživa sam.

V polnoči spomin na čaroben let,
kako majhen zdi se tale svet,
srce se v prsih mi topi,
ko spominjam se na lepe stare dni.

Tjaša Majerič