gledala sem te
ko si stopical po hribu navzdol
seveda se nisi obračal
ker se nisi imel razloga za kaj obračati
jaz pa sem – seveda -
vseeno gledala za tabo.

ugibala sem, zakaj se mi glas lomi
in če bo kdo posumil zakaj
ne snamem sončnih očal
pa nisem jih snela
ker zakaj bi mi kdorkoli takrat
rabil videti oči

zdaj se vedno, ko se uležem
in hočem zaspati
spomnim nate

kako stopicaš po hribu navzdol
mirno in uglajenega koraka
stopicaš ...

vse drugo se je izgubilo nekje za Savo

in zdaj vedno, ko se uležem
in hočem zaspati
z užitkom iščem in brskam po tem

a spomnim se samo tebe
stopicajoč po hribu navzdol
stran od mene

in spomnim se sebe
ki mi slovo ni šlo z jezika
ki stala sem tiho
in gledala dol

vse drugo se je izgubilo nekje za Savo

in kaj je to drugo bilo
veš lahko samo ti
ampak meni se preveč lomi glas
da bi te vprašala

in čez čas
ko bo vse zamrlo
ko te bom spet upala gledati v obraz
brez sončnih očal
takrat te bom vprašala
kaj sva izgubila nekje za Savo
ti mene, jaz tebe

in glej
spet zlomi se glas

kai