Povej mi zdaj. Pesem. Mi sploh še
slediš? Uporabljaš zgolj pičel nabor
besed. Vzdihujoče medmete. Podatki
so skopi, ti pa sploh ne pomisliš, da
drugi trpijo zaradi tvoje ravnodušnosti.
Prijateljica? Pa saj ni mogoče.
»Gé maš pa svojo?«
»Svojo? Moja šče pri bougi na trnaci
graj lüšči.«
A lahko je pesem. Padec na dvorišču.
Nadvse banalna primerjava. Padec. Na
predelu s kamenčki posutega asfalta.
Lahko je pesem. Zelenkasto-rumena
žogica za tenis. Lahko je vsak kamenček,
ki ga s pinceto pobiraš iz razbitega kolena.
Lahko je vata prepojena z žganjem. Lahko
je pesem. Nadvse banalna. Brazgotina.
»Lêjpa kak džünč.«
»Ne delaj toga, ka boš kaudiš grato!«
Zapisuješ neotipljivo. Ozaveščaš nezavedno.
Ovekovečaš minljivo. Še sreča, da česa
podobnega ne počnejo tudi vsi ostali.

Preveč vsega bi se nabralo.

Pištin Frida