Mama je kakor neskončno obzorje
ujeto v vesolje.
Je boginja planetov,
rimskih cest, zvez in kometov.

Spet drugič potopljena v obzorje,
globoko v morje,
in spet in spet
njen glas v tišino zavzet.

S čutili odkriva svet,
ki okrog nje je objet,
in vedno znova
se vrne domov kot nova.

Prava mama je le tista,
ki ne izreče besede, ki boli,
čeprav za novim obzorjem zbeži,
je zame še vedno ista.

Tjaša Majerič