V vratih je tiho škrtnil ključ.
»Kaj bo dobrega? Vstopi, ne sezuvaj se!
Kakšen pa si? Poglej se, ukrivljeni žeblji
bingljajo ti s kodrastih las. Obešenci.«
Smeši svojega bližnjega kakor samega sebe.
Psihoza je veter, toda kaj za vraga počnejo
vsi jamborji, tisti tam zgoraj, visoko pod
streho vesolja? Zakaj ne moreva govoriti?
Zakaj se ne moreva slišati?
Te sploh zanima? Pišeš…
Poljub, objem, nasmeh, vse s pisavo
Times New Roman. Tako je bolje. Stvarnost
vodi v razvrat (tudi mentalnega). Uničili so te.
Z dobrimi željami. Sentimentalec.
»Kdo?! Kaj se sploh gre!!! Kdo je to pisal?!
Višek fragmentarnosti!!!«
Kako lahko tako hitro menjaš obraze?
Zato, ker si raje človek desetih obrazov
kakor brezobraznež.
Vzdih je podaril papirju nove glasove.

V želodcu ti kruli propadla samopodoba.

Pištin Frida