utrujen izpustiš pisalo iz rok
to ni več tvoj svet
tu
slavijo brezum
častijo globino mlak
v mavričnih oblačilih plešejo na grobovih
s srdom pridigajo ljubezen
utrujen zastiraš težke zavese
strašen je konec velike predstave
ne smeš se vdati
pa vendar to ni več tvoj svet
zamaskirani v življenje apologeti smrti
galopirajo neusmiljeno
utrujeno se jim režiš
odvetniki norosti pojejo hvalnico sodniku
porota se igra v peskovniku z velikimi besedami
zdolgočasena priča si brezvoljno vrta po nosu
do nejasnih obrisov je razblinjena preteklost
um je raz/umljen
in zgodovina spet na kolenih
Epilog:
Sodba bo izrečena v imenu povprečnosti in ljubega miru. Pritožba ne
zadrži izvršbe.