Šla bom čez polje, čez mlečno obzorje,
čez reko, čez potok, čez barje, čez jez.
Šla bom po poti, po travi in snegu,
šla bom prek morja, po nebu in čez.

Bom dolgo hodila, se sploh  ne ustavim,
pretekla puščave in klifov robe;
za sabo pustila bom stavbe, grobove,
s seboj bom odnesla le divje srce.

Bom šla mimo brez, hrastov, smrek in grmovja
po mahu, po rušju, prek blata in trav,
me gledale bodo živali in skale ...
Ja, šla bom do konca, da mi ne bo žal!

In ko me boš vprašal, tako, le s pogledom,
kdaj se bom vrnila sem, v bistvo, nazaj,
ne vem, če ti znala bom prav razložiti.
Odgovor še iščem na lasten zakaj!

Lidija Brezavšček - kočijaž