Zeleneča veja
v cvetju pomladi
se zlomi, pade na tla.
Mladi potok
pregrešno ropoče
v zavetju gora.
Nežni oblaki
grmeče vihrajo
preko neba.
Poletni dež
se s stebelci
krhkimi igra.
Kdo vrnil bo
veji zaupanje
v drevo, ki še stoji?
Kdo vrnil bo reki
nedolžnost potoka,
ko se dalje peni?
Kdo odvzel bo
oblakom spoznanje
sveta, ki jih teži?
Ni ga,ki stebelca
obvaruje, da jih
toča ne dobi.