Dišim po spanju brez sanj,
lezem iz šripajoče postelje
povita v svileno deko,
ki hladna spolzi
z golega telesa
in kot speča mačka
obleži na umazanih tleh.

Dišim po spanju brez sanj,
lenobno se opotečem skozi vrata,
ki vodijo
v črn hodnik
prepleten z gosto pajčevino
edinega živega bitja v tej samoti.

Dišim po spanju brez sanj,
glasno zehajoč se zavem,
da še zmeraj diham,
diham ta zrak
brez vonja po trohnobi in okusa po sladkobi.

Dišim po spanju brez sanj,
utrujena od predolge noči
-čeprav z grenkobo pelina
obupano iščem grižljaj.

Dišim po spanju brez sanj,
-spanje brez sanj
je življenje brez smisla.

Dišim po spanju brez sanj
-umiram v osamljenosti.

...izginjam.

barbara lovrenčič