lovim okruške včerajšnjega
optimizma
stkanega iz trenutka
lepote, doživete v tebi,
ko danes upam
in se zdi
grenkoba tega
gotovega obupa
neperspektivnosti
taka, znosna.
ne boš verjel.

in čakam na
morebitnost
tistega jutri,
ki bo spet samo
neponovljiv trenutek.
tega mi vrni. trenutek.
samo to, kot včeraj,
ker bo jutri
kmalu postal včeraj.
verjameš ?
in, ne pozabi nase jutri

samo sebi verjemi,
ko bodo vsi jutri
že davno postali nek včeraj
in boš
(mogoče, mogoče)
imel samo še Danes,
v skritih prekatih
tistega Nečesa pa
samo okruške spominov,
tudi name mogoče;
tiste - rumene in modre.

Lidija Brezavšček - kočijaž