Skrita sem na podstrešju, med starimi knjigami iščem zaklad. Pod prahom davno minulih dni stoji ves osamljen moj grad. Tenak pramen svetlobe razsvetljuje pot moj'ga očesa; v temi stopam, treščim v omaro, pa name le pajčevine stresa. Malo postanem in si rečem: Kje zaklada je smisel, če pehanje za njim vso noč napolnjuje mi misel? Bi že rada odnehala, pa nova pokaže se pot: v temi zatipam za umazanim oknom in sonce spustim v sleherni kot. Končno ga zagledam! Zaklad tiho postaranih dni, kako zdaj osamljen, pozabljen pod sivim naslanjačem čepi. Tresočih rok odpiram škatlo, v njej je slika treh deklet. Z radostjo v srcu, s solzami na očeh se spominjam tistih let. Hišni zvonec me premoti, pustim za sabo sanje, spomine. Splezam dol, zapahnem loputo, da se vrnem, pa spet leto mine. Slika dalje bo bledela, spomin v srcu še gorel. Čas lahko mi zguba kožo, a spominov ne bo vzel!

Lilly