Pesmi imajo svoje nevidno življenje. Nekatere se zbirajo okrog pesnika večplastno in v spiralastih časovnih krogih. Nato se pocedijo skozenj in - videti so popolne.

Pogosteje pa pesniki snujemo, če hočete, sprejemamo samo nekakšne utrinke in fragmente, na katerih moramo delati, če hočemo, da bo iz njih nastala pesem - jih pustiti v pesniški valilnici, neredko leta in leta. Jih brusiti, jim menjavati podobe, črke, besede, se igrati s pomeni. Razmišljati, jih negovati, sititi z izumi - novimi pomeni, nasprotji, metaforami, ..., jih ljubkovati.

Nekatere pesmi preprosto rabijo čas in predelave, da so objavljive.

Ana Porenta

Komentiranje je zaprto!