Med medenim časom,
ko so korenine vodile drevo,
potok odmerjal pot neznano.
Tam bilo v duši naznanilo.
Koraki sami se vzpenjali v poldne.
Sam potekal,ne izrekal.
Ne iskal tega,da se izreka čista reka.
Ne iskal tega, kar se ni iskrilo.
V vsaki daljavi nasmeh pričakal.
Najden, da sveti obraz svoj.
Vedno pa čakal objem.

Tukaj sedim, na kali,skali.
Oči so sama daljava v daljavi.
Koraki so oddani.
Kaj zame kani, kani v osami ?

poet