Gledala sem, kako se je v mojem svetišču
Piedestal, na katerem si stal,
Razklal
Na troje.
V daljavi, na belem plesišču,
So pluli po modrem valu
Srečni obrazi v dvoje.
Zrak je šumel v prazničnem karnevalu,
Med mizami so hitela dekleta
In nosila pladnje s pijačo in hrano;
Trušč razglašenega klarineta
Se je valil skozi plesno dvorano.

Če bi ti rekla, kako sem sama,
Bi se verjetno smejal.
Zgnetena karavana
Poskakujočih postav,
Vsepovsod smeh in klepet –
Ob sebi imaš ves svet,
Bi mi dejal.

Zato sem molče odslula v tišino
In ti umikala pogled.
V meni je naraščal nemir,
Medtem ko si si natakal vino
In si prižigal cigaret.
Nestrpno je mineval večer.

Mimo naju so prišli vsi,
Ki so z nama prijateljevali,
Naju mimogrede potrepljali,
Rekli par besed in odšli.
Nekateri so spraševali,
Zakaj ne pleševa kot ponavadi,
A ne da bi odgovor sploh pričakovali,
Odhiteli dalje v promenadi.

Šele ko je noč razpletala povest,
Sva se kot tujca podala na podest
In tam obstala –
Pogled v oči, prijel si me čez pas
In jaz sem te objela čez ramena,
In moj ko tvoj zlagan obraz,
Med nama nepredirna stena –
In zaplesála.

Božanski valček dunajskih siren
Za naju je orkester z zadnjo sapo odihtel.
Mehkó upogibáje zglob kolen
Sva se vrtela z mržnjo in porogom,
In se smehljala, ko je izdonel,
Vedoč, da je poslednji valček
Valček Zbogom.

Aleksandra Kocmut - Kerstin