Na belem prtu leži glava.
Nepremična, zaprtih oči.
Zlato klasje jo obdaja,
sama, sama trdno spi.

Sveče temno mečejo svetlobo
na podest z njo.
Nagelj se v roki skriva,
tam, kjer prsi že prhno.

Gruča črnih jo ovac
pospremi v snu,
v grob na zadnji njen izlet
v večnost neskaljenega miru.

Sama glava bo ostala,
ko gruča bo odšla.
A pod svečami me čaka,
da se poslednjič vrnem tja.

Lilly