odplešem v neskončno
prostranost
in iščem
argumentiram
kako lahko me zaobjame
kako ujame me
da določena razrvanost
več ne sliši se
v tem iskanju
logičnih argumentacij
se nenadoma
izgubim
nenadoma
padam
ko zagledam rdeče nebo
drobci kristalov
se dotikajo mi nog
izlivajo se
šumeče počasi v reko
v njenem odsevu topi se
Rdeč Krog
Rdeče Škrlatni Trakovi povsod
padajo name in tudi drugod
zaplešem še zadnjič to noč
zazrta v Krožno Rdečino
da brezmejno spet ujame me
prostranost
in Duša postane ponovno
odprta ...

Metka JehArt