Nekdo se je oddaljil od svojega vrta,
kjer je opazoval dehteče, lepo negovano cvetje.
Opazil je dolgo senco razvejanega drevesa,
približal se je.
Sedel je ob vznožju in prisluškoval
njegovim pripovedim.
Zgodbe iz preteklosti so se prekrivale
s tistimi, ki jih še ni.
Uglašeno so zvenele,
dan se je že čisto zjasnil,
sonce je bilo v zenitu.
Izbral je pot in šel.
Veliko jih je srečal,
govorili so mu, da ne vodi nikamor.
Včasih je postal in prisluhnil,
pa vedno znova nadaljeval.
Pot je postajala vedno bolj strma,
vse težje prehodna
in nikogar več ni bilo.
Vera v sporočilo, ki ga je slišal
v šumenju listja,
mu je dajala moč, nadaljeval je ...

dani