zdi se mi kot včeraj
ko sem zadnjič sedela tu na robu moje postelje
gledala sem skozi okno v zvezde
jokala sem se za njim
za prvo ljubeznijo
ki ranila mi je dušo in srce

misli sem odgnala proč od njega
vse spomine vrgla Stran
čas zacelil mi je rane
in novo upanje mi sadil

eno leto je minilo
srce nikogar ni ljubilo
a en sam trenutek bil je kriv
da mi usodo je spremenil

v moje življenje prišel si ti
ko s poljubom nežnim polnim strasti
si ranjeno srce pozdravil mi

vedela sem da ljubezen usojena mi ni
čeprav govorili so mi vsi
da zame pravi si le ti

hotela sem pozabiti te
nikoli več pogledati ne
saj čutila spet sem isto
kar pred letom dni
so pustile mi hladne noči

a brez tebe bila sem strta
žalost solze mi je požrla
a en trenutek spet usoden
me k tebi je peljal
in eno noč s teboj mi dal

noč najlepšo si mi dal
čeprav še vedno ljubil si le njo
a upanje moje vedno manjše
je izginjalo s solzami

rekel si da bil bi z mano
a nesrečna skupaj bi bila
ker v mislih tvojih je le ona
in ljubezen tvoja ji je dana

poljube tvoje zdaj pograšam
dolgo jih več ni bilo
ostala je le ljubezen
ki zaprta je nekje v meni
in odpreti je nihče ne more

tukaj na robu postelje spet sedim
skozi okno gledam zvezde
solza zadnja mi po licu steče
nato pa zaspim
in upam da v novem življenju se zbudim

natasy_th_engel