Osamljena...

Ležim v postelji svoji,
trudim se zaspati.
Premišljujem o ljubezni tvoji,
brez nje ne morem mirovati.

Poslušam pesmi žalostne,
spravljajo me v obup.
Noči preneštete objokane,
zjutraj zbudi me vsak najmanjši hrup.

Le kaj naj storim?
Imam eno željo le:
Da v objemu tvojem spet zaspim
in pozabim noči osamljene vse.

Kaj bi le bilo,
če poznala se nebi midva?
Vse bi se mi zdelo tako lepo.
Srečna bi bila oba.

A kaj ko bila neumna sem tako,
storila napako sem.
Zgrešila poanto vso,
zdaj to še predobro vem.

Le kdaj izučilo me bo to?
Nehati se moram igrati.
Prihraniti moram ljubezen vso,
v svet se še malo podati!

Andreja

Komentiranje je zaprto!

Andreja
Napisal/a: Andreja

Pesmi

  • 23. 03. 2008 ob 11:00
  • Prebrano 559 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 170
  • Število ocen: 7

Zastavica