Nebo je norelo: strele, grom, ponoreli piš...
zijali so kvišku, bojazljivo žebrali molitve,
obrazi so se jim kvadratasto groteskno reztegovali.
V takšnih trenutkih so bili pripravljeni bolj kot druge izdati sebe.
Še več: že so se na obzorju prikazovale, o devica Apokalipsa,
vislice, zemljina se je zmrdovala nad giljotinami.
Žebranju ne konca ne kraja.
Do pol kroga gore,
želje,
odpovedi,
koraka,
ljubezni,
seveda tudi smrti,
bi še kupčevali.Samo do pol. Jasne podobe so izginile,
nekateri so jih tudi izgubili. Resnica, ta pohotna žival,
je pobegnila kot pretepen cucek.
Ob potočiču,moj bog, kakšna lepotija,
nihče ni opazil čudovitega dekleta:
razpuščeno pšeničnozlato lasovje je po hrbtu sililo k tlem.
Nihče ni opazil, da se resnica izmika: precedil si me, ki si bog in božansvo in najvidnejše,
skozi vsa sita. Skozi jasne podobe. Smejal sem se
mavrično zapeljivim vitražem, veselje se mi je upognilo
ob bradatih svetnikih : potili so se v svojem svetništvu.
In tisti, ki bi kupčevali na pol,
ne morejo iz sebe : je to, kar je, gospod iz oltarja,
res tvoje največje dobro, tvoj zlati okvir?
Me nisi morebiti naredil za brv, da se
sprehodiš čezme?
Me nisi
mrebiti zgrešil? Četudi, razumem okrutno samost
tvojega stvarjenja in tvoje godbe. Prapodoba, luč
z vzhoda.
Na trdoto zadenem, se mehkobe zavem.
Nikoli dovolj zgodb. Zdaj jih na tej zemljini
prodajajo že prepoceni. Zato sem, kako zafrkljivo in
pobalinsko, pobegnil tja ven. Preprosto izstopil.
Brez težav.
Izgon iz raja.
T o bi morali videti. Razkleščene čeljusti, slapovi presenečenja,
dlakocepska zavidanja...Jaz sem zrl na ta svet skozi vitraže,
umazano rdečemodrozelene, rjavkastorumene, s svinčenimi prekati seveda,
drugi to poizkušajo. Stopam iz zgodovine v prihodnost
z vso tragiko v desnem žepu. Tam je tudi časopis.
Berem: bog je mogočen, a drevo je mogočnejše.
Učne ure niso bile, niso in nikoli ne bodo zastonj.
Polovičarji so zadovoljni s pol laježa.
Dovolj jim je, kako smešno, pol slapa,
pol knjige...
Povejte mi, zakaj, čemu toliko elegij.
Zakaj vsi prisegajo na sveto pismo, le redkim pa je mar za Visoko pesem : če imate slučajno čas, se spomnite na večno vračanje
e n a k e g a .
To blagodejno vpliva na živčne končiče,
odpravlja srh,
razmrtviči nadzemskost in prinaša odločen korak.
Živeti kot brv.
Koristno delo. Peprosto se razpneš nad rečnim koritom.
Pomoč pomoči potrebnim.
Visoko nad vodo se zaveš, da je modrost kot prostost
Uma sebična gospa v nemiru, ki ga brezpogojno potrebuje.
Brv norcev. Sprejmi izziv. Če tega ne storiš,
se boš do ogabnosti nažrl sledenja?
Pridi iz sebe : spodaj ni valov, ni Najad,
zgodbe pa, najprej tiste dobre, so pocrkale ali pa se davijo.
Jaz pa sem strast,
pogum in ponos.
Zlatolaska ob potočku in jaz, ki nočem živeti kot brv.
Pšeničnica, ki te srečno srečujem.
Gostja iz Visoke pesmi.
Nič v tebi ni na pol.
Povsod sem te že srečal:
blodila si, kajne, ob mrtvicah,
na vogalu ulice si oprezala...
Videval sem te v oltarjih, dolgolaska,
jaz, ki sem strast, pogum, ponos, svinčenka,
ki se vrača, poleno, ki ga ne prelomiš,
jez trmač, ki muči mlinske lopute...
Jaz, svit in mrak obenem,
nadležno vpraševanje in radosten dvom...
Še blodiš?
Grožnja tvojih noči sem, tvojih svetov,
tvoja zgodba sem, tvoj vitez, ki te vlači na breg...
Bili so časi, ko si mi izpirala kri.
Časi, ko si s spretnostjo, ki je ljubezen,
božala mojo podrast in je nisi ne kosila, ne lomila.
Bili so časi, ko se nisi upala dotakiti mojih korenin
ne jaz tvojih.
Žal mi je - zgodbe so podavili in ni ga,
pripovedovalca, ki bi jih spravil nazaj v povesmo.
A kaj bi s pritlikavimi krotami?
Poslušajte, mene preganjajo zgodbe.
Že začelo se je tako : ko sem zabrlivkal v ta svet,
ne preveč voljan, kaj šele zagret,
so mi ljudje prijaznih obrazov prebrali obsodbo.
Drobne je priložnost zamudil. Oznanilo s prižnice.
Živeti kot brv?
Kot brv?
Brv?

Milenko Strašek